Sonce je zašlo.
Mrak se je spustil.
Sveče gorijo.
Jaz ležim.
Tukaj ležim.
Pričakujem te.
Tebe.
Čakam te.
Ni te.
Ni in ni te.
Telefon zazvoni.
Ti si.
Rečeš, da te ne bo.
Da te nikoli več ne bo.
Moj utrip srca popseši.
Moje oči se zarosijo.
Praviš, da je konec.
Da te ne bo več nazaj.
Posloviš se.
Od šoka ti ne morem niti odgovoriti.
Zaslišim le še prazno zvonenje.
Linija je prekinjena.
Moje srce je zlomnjeno.
Zdaj sem tu.
Sama.
Čisto sama v tej sobi.
Okno je odprto.
Veter zapiha.
Soj sveče ugasne.
Ponovno je tema.
Oko že več kot rosi.
Joče.
Joče tudi moje srce.
Zdaj sem pa res sama.
Čisto samceta.
Ničesar ne vidm.
A naenkrat se nekaj zablešči.
Rezilo.
Zablešči se rezilo.
Vidim konec.
Konec ali odrešitev.
Posežem po rezilu.
Po glavi se mi motajo najrazličnejša vprašanja.
Vprašanja in odgovori.
Slike.
Spomini.
Ne morem več.
Rezilo približam roki.
Zarežem.
Boli.
Vidim kri.
Kaplje krvi padajo v temo.
Boli a hkrati odrešuje.
Znova zarežem.
In znova.
Vse več je krvi.
Bolečina se je preusmerila na roke
In zapustila moje srce.
Znova zarežem.
Ne morem prenehati.
Vse več in več je krvi.
Moje moči pojenjajo.
Rane so vse bolj globoke.
In vse več jih je.
Kri kaplja.
Vidim svetlobo.
Bliža se konec.
Čutim, da je konec blizu.
Ne bom več dolgo trpela.
Komaj še zajemam sapo.
Zrak je vse težji.
Rane vse globje.
Moje moči vse šibkejše.
Ponovno zazvoni telefon.
Nimam moči, da bi se oglasila.
Konec je tu.
Čutim ga.
Srce se je upočasnilo.
Telefon še kar zvoni.
Še zadnji vdih, zadnji utrip srca.
Na telefonu se oglasi sprejemnik.
Klical si ti.
Rekel si, da ti je žal.
Da nisi mislil resno.
Vendar si bil prepozen.
Moj konec je že prišel.
Ni me več.
Moja duša je odletela.
Ostalo je le moje telo.
Vse je krvavo.
Roke so popolnoma porezane.
Rekel si, da ti je žal.
A to si povedal prepozno.
Moje uho ni več zaužilo besed iz tvojih ust.
Le moje telo zdaj tam leži.
Sredi temne sobe.
V veliki krvavi luži.
Konec.
Konec je prišel in šel.
Bilo je boleče in krvavo.
Tiho in samo.
Solze in zlomnjeno srce.
Zakaj?
Zaradi izrečenih besed.
Besed, ki jih nisi mislil resno.
DRUGIČ RAJE PREJ DVAKRAT POMISLI, PREDEN IZREČEŠ, NEKAJ KAR BI LAHKO NEKOGA PRIZADELO.
Nekaj, kar bi bilo lahko za koga usodno.
Mrak se je spustil.
Sveče gorijo.
Jaz ležim.
Tukaj ležim.
Pričakujem te.
Tebe.
Čakam te.
Ni te.
Ni in ni te.
Telefon zazvoni.
Ti si.
Rečeš, da te ne bo.
Da te nikoli več ne bo.
Moj utrip srca popseši.
Moje oči se zarosijo.
Praviš, da je konec.
Da te ne bo več nazaj.
Posloviš se.
Od šoka ti ne morem niti odgovoriti.
Zaslišim le še prazno zvonenje.
Linija je prekinjena.
Moje srce je zlomnjeno.
Zdaj sem tu.
Sama.
Čisto sama v tej sobi.
Okno je odprto.
Veter zapiha.
Soj sveče ugasne.
Ponovno je tema.
Oko že več kot rosi.
Joče.
Joče tudi moje srce.
Zdaj sem pa res sama.
Čisto samceta.
Ničesar ne vidm.
A naenkrat se nekaj zablešči.
Rezilo.
Zablešči se rezilo.
Vidim konec.
Konec ali odrešitev.
Posežem po rezilu.
Po glavi se mi motajo najrazličnejša vprašanja.
Vprašanja in odgovori.
Slike.
Spomini.
Ne morem več.
Rezilo približam roki.
Zarežem.
Boli.
Vidim kri.
Kaplje krvi padajo v temo.
Boli a hkrati odrešuje.
Znova zarežem.
In znova.
Vse več je krvi.
Bolečina se je preusmerila na roke
In zapustila moje srce.
Znova zarežem.
Ne morem prenehati.
Vse več in več je krvi.
Moje moči pojenjajo.
Rane so vse bolj globoke.
In vse več jih je.
Kri kaplja.
Vidim svetlobo.
Bliža se konec.
Čutim, da je konec blizu.
Ne bom več dolgo trpela.
Komaj še zajemam sapo.
Zrak je vse težji.
Rane vse globje.
Moje moči vse šibkejše.
Ponovno zazvoni telefon.
Nimam moči, da bi se oglasila.
Konec je tu.
Čutim ga.
Srce se je upočasnilo.
Telefon še kar zvoni.
Še zadnji vdih, zadnji utrip srca.
Na telefonu se oglasi sprejemnik.
Klical si ti.
Rekel si, da ti je žal.
Da nisi mislil resno.
Vendar si bil prepozen.
Moj konec je že prišel.
Ni me več.
Moja duša je odletela.
Ostalo je le moje telo.
Vse je krvavo.
Roke so popolnoma porezane.
Rekel si, da ti je žal.
A to si povedal prepozno.
Moje uho ni več zaužilo besed iz tvojih ust.
Le moje telo zdaj tam leži.
Sredi temne sobe.
V veliki krvavi luži.
Konec.
Konec je prišel in šel.
Bilo je boleče in krvavo.
Tiho in samo.
Solze in zlomnjeno srce.
Zakaj?
Zaradi izrečenih besed.
Besed, ki jih nisi mislil resno.
DRUGIČ RAJE PREJ DVAKRAT POMISLI, PREDEN IZREČEŠ, NEKAJ KAR BI LAHKO NEKOGA PRIZADELO.
Nekaj, kar bi bilo lahko za koga usodno.
[Made by me]
Ni komentarjev:
Objavite komentar